Nekoč je živela … Princesa? Ne.

Nekoč je bila knjižnica. In nekoč je bila tudi deklica z imenom Luisa, ki je šla prvič v knjižnico. Hodila je zelo počasi, ker je vlekla za sabo veliko torbo na koleščkih. Očarano si je ogledovala notranjost knjižnice: police, same police, police, polne knjig. Mize, stoli, pisane blazine, risbe in plakati po stenah.
»Prinesla sem fotografijo,« je plaho rekla knjižničarki.
»Odlično, Luisa! Izdelala ti bom člansko izkaznico. Ti pa si medtem izberi knjigo. Lahko si izbereš eno, ki jo boš odnesla domov. Prav?«
»Samo eno?« je razočarano vprašala Luisa.
V tistem je zazvonil telefon in knjižničarka je Luiso prepustila težki nalogi izbiranja ene same knjige izmed tisočerih knjig v knjižnici. Deklica je potegnila za seboj torbo in dolgo, dolgo iskala, dokler ni našla svoje najljubše knjige: Sneguljčico! Knjiga je imela trde platnice in čudovite ilustracije. Vzela jo je v roke in spet povlekla torbo. Že je hotela oditi, ko jo je nekdo potrepljal po rami. Deklica se je obrnila in od presenečenja skoraj padla vznak. To ni bil nihče drugi kot Obuti maček s svojo knjigo v rokah, bolje rečeno, v tacah!
»Dober dan. Kako gre, gospa?« se je pošalil maček in se priklonil. »Luisa, še nisi naveličana teh zgodb o princesah? Zakaj si ne bi raje izposodila moje knjige Obuti maček, ki je veliko bolj zabavna?«
Luisa je ostrmela od začudenja. S široko odprtimi očmi sploh ni vedela, kaj naj reče.
»Kaj je? Ti je muca snedla jezik?« se je pošalil.
»Si ti res Obuti maček?«
»Seveda sem. Iz mesa in krvi! Vzemi me s seboj domov, pa boš izvedela mojo zgodbo in zgodbo markiza Carabasa.«
Luisa je od osuplosti samo prikimala.
Obuti maček se je s čarovno kretnjo vrnil v knjigo. Ko je Luisa že hotela oditi, jo je spet nekdo potrepljal po rami. To je bila ona: ‘bela kot sneg, rdeča kot kri in črnolasa kot ebenovina’. Uganete, kdo?
»Sneguljčica?!« je rekla Luisa čisto zamaknjena.
»Še mene vzemi domov, Luisa. Ta izdaja,« je rekla in pokazala na svojo knjigo, »je zvesta priredba pravljice bratov Grimm.«
Luisa je že hotela ponovno zamenjati knjigo, ko se je nataknjeno oglasil Obuti maček.
»Sneguljčica, ne vidiš, da se je Luisa že odločila? Raje se vrni k svojim šestim palčkom!«
»K sedmim! Sploh pa se še ni odločila!« je rdeča od jeze vzkliknila Sneguljčica.
Oba sta se zazrla v Luiso in čakala, kaj bo rekla.
»Res ne vem, katero naj vzamem. Najraje bi vzela vse …«
In prav v tistem hipu se je zgodilo nekaj neverjetnega: iz knjig so stopile vse pravljične osebe: Pepelka, Rdeča kapica, Trnuljčica, Motovilka. Cela druščina pravih princes.
»Luisa, vzemi me domov!« so jo vse rotile.
»Samo posteljo potrebujem, da se bom malo naspala,« je zazehala Trnuljčica.
»Samo sto let, nič več,« je posmehljivo prhnil Obuti maček.
»Lahko ti pospravljam po hiši, zvečer pa grem na zabavo na grad …« je rekla Pepelka.
»S kraljevičem!« so vsi zavpili.
»V košarici imam potico in vino. Bi kdo pokusil?« je ponudila Rdeča kapica.
Kmalu zatem so se jim pridružili novi pravljični liki: Grdi raček, Deklica z vžigalicami, Kositrni vojak in Plesalka.
»Luisa, gremo lahko s teboj? Mi smo Andersenovi liki,« je prosil Grdi raček, ki sploh ni bil tako grd.
»Je pri tebi doma toplo?« jo je vprašala Deklica z vžigalicami.
»Hm, če imaš peč, bova midva raje ostala tukaj …« sta pripomnila Kositrni vojak in Plesalka.
Tedaj se je na vsem lepem prikazal ogromen kosmat volk z ostrimi čekani in se postavil pred druščino.
»Hudobni volk!!!« so zavpili.
»Volk, zakaj imaš tako velika usta?« je iz navade vzkliknila Rdeča kapica.
»Jaz vas bom branil!« je junaško rekel vojaček.
V tistem je volk že odprl svoj velikanski gobec in … Jih vse požrl? Ne! Samo zazehal je, ker je bil zelo zaspan, nato pa je miroljubno rekel:
»Pomirite se, druščina. Rad bi vam nekaj predlagal. Luisa naj si izposodi knjigo o Sneguljčici, mi pa bomo zlezli v njeno torbo. Dovolj velika bo za nas.«
Volkov predlog se je vsem zdel odličen.
»Prosim, Luisa!« je rekla Deklica z vžigalicami, drgetajoč od mraza.
»No, prav!« je rekla in odprla torbo.
Pravljični liki so se postavili v vrsto in poskakali vanjo.
»Najprej princese!« je zavpila Pepelka.
V zadnjem trenutku so se prikazali še liki iz brazilskih pravljic: Saci, Caipora, zelo zgovorna punčka iz cunj, zelo neumni deček, deklica z rumeno torbico, še ena deklica s prababičino sliko, prilepljeno na obleko, mali gospodovalni kraljevič. Vsi so zlezli noter.
Torba še nikoli ni bila težja. Presneto težki liki so to! Luisa je vzela v roke knjigo o Sneguljčici in knjižničarka je zabeležila izposojo.
Kmalu je Luisa vsa vesela stopila v domačo hišo. Mama ji je od znotraj zaklicala:
»Si že doma, ljubica?«
»Vsi smo doma!«

Prevod v angleščino – Linda McGill, prevod v slovenščino – Tina Mahkota.
Pregled na osnovi besedila v portugalščini – Barbara Juršič.