Letošnjo poslanico in plakat je pripravila Ameriška sekcija IBBY (The United States Board on Books for Young People – USBBY). Poslanico je napisala pesnica Margarita Engle, plakat je ustvaril ilustrator Roger Mello.

Glasba besed

Ko beremo, zrastejo duhu peruti.
Ko pišemo, nam zapojejo prsti.

Besede so bobni in flavte na listu,
so ptič, ki se s pesmijo vzpenja, in slon, ki trobenta,
so reka, ki teče, in slap, ki teleba,
metulj, ki zakroži
visoko na nebu!

Besede nas vabijo k plesu –
ritmi in rime, utripi srca,
peket in prhut, stare in nove povesti,
take izmišljene, take resnične.

Kadar si udobno ugnezden doma
ali čez meje drviš proti novim deželam
in tujim jezikom, so zgodbe in pesmi
vse tvoje.

Kadar delimo besede drug z drugim, glasovi
postanejo glasba prihodnosti,
mir, prijateljstvo, radost:
melodija,
ki upa.

Prevedla Nada Grošelj

Vir:

https://www.facebook.com/Vozni-red-%C5%BEivljenja-102637151147378

12. marca praznujemo gregorjevo. To je star slovenski praznik, dan, ko se ptički ženijo – praznik ljubezni, praznik pomladi.

Praznovanje se imenuje po papežu Gregorju, ki  na ta dan goduje. Bil je eden najimenitnejših cerkvenih učenjakov. Poznan je tudi po tem, da je uvedel cerkveno petje: gregorijanski koral in vpeljal koledar, ki ga še danes uporabljamo. Častili so ga kot prinašalca luči.

Zato ni čudno, da v nekaterih predelih Slovenije na ta dan v vodo spustijo osvetljene ladjice, splave, na katerih so lesene ali kartonaste hišice in cerkvice. Na gregorjevo praznujemo daljšanje dneva, pozdravljamo dnevno svetlobo.

Drugi običaj je, da dekleta na ta dan pogledujejo v nebo in prvi ptič, ki ga zagledajo, naj bi nakazoval, kakšnega moža bodo dobila.

V Prekmurju pa so nekoč  gregorjevo praznovali z gregoracijami – obhodi kolednikov, ki so prepevali pred hišami in prosili darov.

Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala … “Čuješ živ-živ? To je “živio” – zdaj starešina je mladi napil.” In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem, povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem. Pa – s čudom še v srcu in strahoma – v mejo iskat sem šel, za ptički in njihovim pirom paberkovat sem šel: in glej, tam pod grmom, pod gabrovim – majhnih potic, in sladkega vinca, rožičev in fig, vseh slaščic. “Pa ne bo jih nazaj več?” – “Ne, to so vse tebi pustili, kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.”

Oton Župančič: DUMA (odlomek)

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrok, kar ima Slava,

vsi naj si v roke sežejo,

da oblast in z njo čast,

ko pred, spet naša boste last!